“Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje.
V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno.” (Alenka Veber, Nedogorel košček)
»Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Navkljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu.
Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje.
V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno.
Spoštovani bralci in bralke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje: Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme.
Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10)
Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri.
Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se osebe z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšne, kot so bile. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo.
Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrh vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi njene drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katerokoli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku navkljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom. (Alenka Veber)
Razmišljanje je bilo objavljeno tudi na Prvem programu Radia Slovenija, 21. 09. 2020. Lahko ga poslušate na povezavi https://radioprvi.rtvslo.si/2020/09/duhovna-misel-1789/