Kamor se obrneš, je hudo

[Dnevniški zapis sem začela pisati v petek, 22. julija in ga zaključila 25. julija 2022. Je nekoliko daljši in zmeden.]

Ne vem, zakaj se je ravno danes v moje misli prikradel spomin na vzornika Daria Corteseja,  23. julija, je minilo leto dni, kar nas je po hudi bolezni zapustil. Divji mož. Bolezen je bila močnejša od njega samega. Pri 57-ih letih.

Prvič sva se srečala pred kozjanskim gradom pred sedemnajstimi leti. Občudovala sem njegovo delo, pisanje, življenjsko držo … V nahrbtniku je Dario imel nekaj vodnikov Evropska pešpot E6: Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana. Z majhnim in že nekoliko obgrizenim grafitnim svinčnikom mi je na prvo notranjo stran vodnika napisal pomenljivo posvetilo. V katerem kupu knjig je Cortesejev vodnik, ne vem. Niti ga ne grem sedaj iskati. Vem le, da mi je Dario napisal, da je vedno čas, da greš. Nekaj v tem duhu. Dario je bil tudi eden od številnih predavateljev, ki sem jih gostila v Babnem Polju. V času, ko sem še mislila, da lahko premikam gore in miselnost v glavah mnogih. Predavanje je bilo dobro obiskano. Od njegovega obiska se je tudi v mojem domačem kraju marsikaj premaknilo. In v domač kraj sem se, mogoče tudi pod vplivom Daria premaknila tudi sama. Ne vedoč, kaj vse me čaka, še manj pa z mislijo, da bolezen lahko uniči tudi človeka, polnega moči. Dario, počivaj v miru. Še nekaj tvojih neprebranih knjig leži v zaprtih škatlah, ki sem jih pripeljala s seboj iz Ljubljane.

Daria sem pred kozjanskim gradom vprašala, kdaj utegne vse napisati.  Odgovoril mi je, da vsak dan napiše stran ali dve. Skušam slediti njegovemu odgovoru. V zadnjem času ne prav vsak dan, za kar mi je žal.

Malo po pol deveti uri zjutraj sem v petek svoj prenosni računalnik prinesla v kaščo, trenutno je v njej 26 ° C, zunaj 31 ° C, v notranjosti najine kamnite hiše je prijetna temperatura, a vseeno mi je mama Francika naročila naj si obujem še nogavice. Rada sem v kratkih hlačah in tevicah. Tudi moji deli telesa, tisti, ki so odkriti, so lepo porjaveli. Ko sem se pred štirimi leti sprehodila po kraju, mi je Andrej dejal, da še ni videl človeka s tako belimi nogami. Še danes se mi ustnice razlezejo v nasmeh, ko se spomnim na nezdravo barvo nog. V neko kletno pisarno, kjer sem si služila kruh, res nikoli ni posijalo sonce, pa četudi bi bila oblečena v kratke hlače, moje noge ne bi porjavele. Moči, da bi se po zaključku službe sprehajala naokrog, pa tudi nisem imela več.

Po jutranji kavi z Darjo in obešanju perila, sva se usedli skupaj. Bili sva pred težko nalogo. Napisati sva morali nekaj besed slovesa L.-tu. Ne vem, kdaj sva pritisnili zadnjo piko. Mogoče je vse skupaj trajalo štiri ure. Po zadnji piki sem nama skuhala še eno kavo ter Franciki dala kosilo. Vmes še banano in jogurt s koščki čokolade. Jutro pa je samo narekovalo, da sem mamo lahko preoblekla v čista oblačila. Soseda Mira mi je včeraj prinesla skrajšano haljico. Še pred včerajšnjim je bila haljica predolgo, danes – navkljub merjenju – se zdi mami prekratka. Naj bo kakorkoli že. Druga haljica se je že posušila. Mira pa je na haljici pustila še nekaj roba, tako da haljico lahko ponovno podaljša.

Četrtkov dan je bil zapolnjen. Najprej me je presenetil prijazen gospod iz Loga, s seboj je imel vnukinji Majo in Mijo ter v avtomobilu še soprogo, ki se nam je pridružila nekoliko pozneje. Babi smo posedli v senco, Majo in Mijo sem razveselila s sladoledom in ju peljala v kuhinjo k mami Franciki. Vedno, ko mama vidi otroke, se razneži. Postane neka druga Francika, kot da ne bi imela Alzheimerjeve demence.

Po nenapovedanem, a dobrodošlem obisku, se je na domačiji ustavila še Marija s skupino šestih prijateljev iz Ljutomera. Ob zaključku ogleda je skupina na podu v skednju še zapela.

Okrog 18. ure sem šla peš do naše trgovinice. Kupila sem dve ali tri banane ter kekse za mamo Franciko ter dve kremasti lučki: za Magdo in zase ter Magdo povabila k sebi. Med skednjem in kaščo sem postavila ležalnika. Ob pregrešni sladkosti sva z Magdo družno opazovali mamo Franciko in jo pustili v njenem svetu.

Mama Francika v zadnjem času po 14. ali 15. uri postane nemirna. Ko sem se potem, ko se je Magda poslovila vrnila v kuhinjo so me na pisalni mizi v mačji skledi za vodo čakale ščipalke. Namesto mačje sklede za vodo je mama pred kletna vrata postavila enega izmed okrasnih cvetličnih loncev in vanj zložila nekaj krompirjev ter jih zalila z vodo.

Moj petkov zapis sem zaključila okrog 17. ure, misleč da bom s pisanjem nadaljevala v soboto. A nisem.

Že v dopoldnevu sobote se je na domačiji za dalj časa ustavil Faris iz Sarajeva. Faris je eden izmed tihih in samotnih pohodnikov, ki se je odpravil peš po Via Dinarici. Svojo pot je začel v Postojni prek Loškega doline in naprej proti Gorskemu kotarju. Simpatični Faris je na domačijo prišel z Vrha pri Podgori. Noč je prespal v Ekokampu Beli gaber na Vrhu. Zdel se mi je utrujen. Utrudila ga je visoka temperatura, ki je dosegla naše kraje in izjemno težak nahrbtnik. Navrgla sem mu, da je njegov nahrbtnik očitno pretežak za njegovo težo. Farisu sem skuhala kavo, za dopoldanski počitek pa si je izbral najhladnejši prostor na najini domačiji, v štali.

Kmalu za Farisom je na domačijo prikolesarila še najina prijateljica Štefka. Že dolgo jo ni bilo pri nama. Štefka je po malici hitro odkolesarila nazaj proti Cerknici. Za njo se je na domačiji ustavilo še osem kolesarjev in dvema članoma ekspedicije z avtomobilom. Tudi njim sem skuhala kavo.

Polno parkirišče pred domačijo se je po jutranji nedeljski maši že spraznilo, ostal je le avtodom s slovenskimi registrskimi tablicami. Mogoče bodo avtodomarji potrkali tudi na najina vrata. Mogoče se bo na domačiji kdo ustavil tekom dneva.

Tudi današnje pisanje bom oziroma sem ga že, prekinila. Mamo Franciko sem prijela za roko in jo odpeljala okrog domačije. Bananin olupek, ki ga je odvrgla na sosedov vrt že včeraj ali v petek, bom pobrala pozneje. Ali pa ga pustila, da zgnije. Sosedom sem razložila, da bananine olupke na vrt meče mama Francika, kadar ji tega ne preprečim. Mama je potrgala nekaj plevelnih bilk in dejala: »Kamor se obrneš, je hudo.«

Kmalu po osmi uri, sem se povzpela po starih stopnicah na podstrešje najine hiše. Na petih oknih imam pelargonije. Vse ostalo na podstrešju skriva svoj čar. Še vedno. Danes sem vendarle odprla predale stare komode. Kdaj jih je mama odprla nazadnje, ne vem. Tudi ne vem, kdaj bom našla čas za pospravljanje podstrešja, hišnega in svojega. Sem pa v predalih našla tudi nekaj svojih starih oblačil. Domov sem jih verjetno prinesla ob prvi, drugi, tretji ali četrti selitvi iz Ljubljane.

Tekom nedeljskega dopoldneva je zazvonil telefon. Na dvorišču sta stala radovedna gosta, ki sta noč prespala v avtodomu. Razkažem jima domačijo in ju, potem ko sta izrazila željo po kolesarjenju, usmerim po kolovozni poti proti Babni Polici.

Ob zaključku popoldneva se ustavijo še Drago, Ivanka in Fanči. Moji zvesti slušatelji študijskih krožkov. Skuham ekspreso kavo, malo poklepetamo.

Ko sem prišla v kuhinjo, je mama Francika šla že k počitku. Še pri belem dnevu, okrog pol šeste ure. Pričakovala sem, da se bo mama okrog 21. ure zbudila in da jo verjetno ne bom mogla več, vsaj takoj ne, spraviti nazaj. Na kavču je mama imela kup papirjev, kuvert in strgana lista iz knjige Divjina: s kazalom in dvostransko fotografijo lesene koče pokrite s snegom ter na drugi strani fotografijo jezera z meglicami.

Ob prižgani manjši luči v kuhinji, sem jo pustila in tudi sama odšla k počitku. Okrog polnoči sem vstopila v kuhinjo. Mala lučka je še vedno gorela, prav tako luč v kopalnici, mama pa je bila obrnjena v nasprotni smeri, kot sicer leži. Z glavo naslonjeno na stranico kavča. Pustim jo.

Tokrat sem zaklenila vhodna vrata, čeprav mama ni šla ven. Za vsak slučaj.

Vstali sva okrog pol sedme ure zjutraj. »Hudo je,« je rekla mama. »Pridi sem,« me pokliče v kopalnico. Spustim vodo. In pomislim, da imam srečo. Nič hudega, če je mama pozabila, da se po opravljeni veliki potrebi spusti voda, v tem trenutku je pomembno, da gre sama vsaj še na stranišče in da ima dobro prebavo.

Že v nedeljskem dopoldnevu sem mami narezala kose žakljevine, manjše in nekoliko večje. V ranem jutru zadnjega julijskega ponedeljka sem ji dala večji kos in rdečo prejico. Očala, s katerimi je mama spala, sem ji snela že v petek. Ušesa se morajo malo odpočiti, mama je namreč tudi spala z njimi. Položila sem jih na omarico v kuhinji. Veze lahko tudi brez njih, čeprav očala uporablja za bližino.

Na pisalni mizi v kuhinji, nekje v mesecu februarju mi jo je izdelal Jakob, je ravno toliko še prostora, da nanjo lahko postavim prenosni računalnik. Na levi strani mize je kup knjig, zemljevidov in zgoščenk. Ob kupu na belem krožničku stoji vizitka s podobo majhnega dečka z našobljeno ustnico, posodico za puding ali sladoled je mama pokrila s pokrovom od čajnika. Ob posodici je prejica rjave volne, v glinenastem podstavku šop svinčnikov. Plastična posoda s keksi je skoraj že prazna. V skodelici z odtisnjenim motivom kofetarice je voda, pod skodelico sta postavljena dva bela krožnika nekih drugih skodelic. Skodelica s kofetarico je pokrita z dvema belima listkoma.

Tako mamin svet, kakor moj svet, postaja čedalje bolj zmeden in ‘razmetan’. Moj obraz se v maminih možganih spreminja, oddaljuje in približuje.

(Iz življenja z Alzheimerjevo demenco)