Alenka Veber, Zavod Rihtarjeva domačija – Demenci prijazna točka
Hiša s petnajstimi okni in štirimi zazidanimi
Iz velike obokane veže z lesenim škripajočim podom vodijo v notranjost stare kmečke hiše tri vrata. Prva na levi strani, z rahlo vzdignjenim pragom, odpirajo prostor v hišo s tremi okni. Dvoje oken sta starša zazidala pred desetletji. Med njimi tudi okno, ki je bilo obrnjeno proti zahodu. Zanj mi je še posebej žal. Hiša je tako zgubila svojo okensko zvočnost.
Tudi v hiši, kot imenujemo največji prostor, imamo še vedno star pod, izrabljen od nenehnega pometanja s sirkovo metlo in ribanja s trdo krtačo, namočeno v vročo vodo.
Vzdignjen prag ob pritisku nanj škripa, prav tako že dolgo nepodmazana vrata. V velikem prostoru je pred več kot štirimi desetletji prostor našla spalnica, ki sta jo starša pripeljala s seboj, ko sta se za stalno vrnila iz enega od obmorskih mest. Moje otroške posteljice že dolgo ni več. Izgubila se je neznano kje, tako kot so se že davno razblinile podobe otroško-mladostnih sanj.
***
V prijazno toplem septembrskem jutru sem v eni od knjig našla barvno fotografijo z letnico 2001. To je ena izmed redkih družinskih fotografij, kjer sva oba z bratom in staršema. Mama v rokah drži šopek rdečih vrtnic. Z bratom sva jo obiskala na njen 61. rojstni dan. Na njeni desni rami počiva bratova roka. Jaz stojim med bratom in očetom, ki me z desno roko objema prek ramen. Mami pokažem fotografijo.
»Mama, kdo je na fotografiji?«
Mama oseb na fotografiji ne prepozna več. Zase pravi, da sem jaz. Ne prepozna mojega brata, kakor tudi ne svojega moža.
Ne vem skozi katero okno se je v mamin dom splazila demenca. Kakor tudi ne vem, kdaj.
V hišo s petnajstimi okni in štirimi zazidanimi ter škripajočimi podi sem se za stalno vrnila pred tremi leti. Potem, ko sem več kot tri desetletja živela drugod. In se vračala domov, v staro hišo, ki je začela postajati moj pravi dom šele ob stalni vrnitvi.
V velikem prostoru, pravimo mu hiša, že dve desetletji na zakonski postelji sameva mama. Nasproti hiše stoji manjši prostor – hiš(i)ca, z dvema majhnima oknoma, obrnjenima proti jugozahodu in nizkim štukaturnim stropom. V to malo sobico sem v kote potisnila samo tisto, kar nujno potrebujem za preživetje. Vse drugo je ostalo zaprto v kartonastih škatlah, ki sem jih odnesla po strmih, ravno tako škripajočih, stopnicah na podstrešje.
***
Vrata moje male sobice so čez dan skoraj vedno odprta. Tiho in mirno zakotje sobice čez dan zmoti le glasen lajež bližnjega psa, ki bo večinoma svojega življenja preživel v majhni kletki iz železa, čakajoč svojega gospodarja.
Minula noč je bila mirna ali pa jaz nisem slišala maminih korakov. V mojo sobo je mama vstopila malo pred šesto uro. Že dolgo se ne pregovarjam več, koliko je ura in vstanem. Mama svoj dan začne s postiljanjem moje postelje.
A štiri okrasne blazine in pregrinjalo ostanejo na stolu. V kotu velbane veže za zmrzovalno skrinjo stoji sirkova metla in zelena plastična smetišnica. Dvorišče sem pograbila sama. Velike plastenke, napolnjene z vodo, čakajo na svojih mestih. Le pollitrske zjutraj nisva našli.
Pol ure potem, ko sem mami to jutro že drugič dala jesti, pride v mojo sobo, da morava jesti.
Mastno ponev hitro odnesem v prostor izven hiše. Pomila jo bom na skrivaj.
***
Diagnoza. Trenutno še vedno velja neopredeljena demenca. Iz zakotja nama z mamo zaradi Covid-a 19 še ni uspelo priti do psihiatra, a sva po mojem trmoglavljenju le dobili datum. Tam nekje v drugi polovici meseca novembra. V naše kraje pride psihiater dvakrat na mesec. In tu ostane dve uri. A prijazen glas medicinske sestre na drugi strani telefonske žice mi vlije upanje, da bova z mamo vendarle prišli na vrsto. Če mi jo bo uspelo prepričati. Mama pravi, da ne gre nikamor. Najraje je doma in okrog doma.
***
Na delovni mizi imam fotografijo, ki je bila posneta konec letošnjega julija. Mama me prepozna. Ne trudim se več, da bi ji razložila, kdo vse še stoji ob meni. Pogovor raje zapeljem v njena otroška leta. Tu spomini oživijo, še več. Presenetijo me. Vmes so leta, kot da jih ni bilo.
***
Mamin govor je težko razumljiv. Med hojo po hiši, dvorišču in vrtu ter do pokopališča nenehno govori. Pogovarja se z rožami in plastenkami z vodo. Z njo prekomerno zaliva rože po vsej hiši. V dopoldanskem in kdaj tudi v popoldanskem času gre z belo plastično posodo na pokopališče, ki leži le lučaj stran od naše hiše. Na pokopališču skrbi za štiri grobove. Na vseh štirih so vaze, v njih plastične rože, ki jih mama vsak dan zaliva. Vodo prinese s seboj.
***
Ko mi je mamina zdravnica pred tremi leti in nekaj meseci povedala, da ima mama demenco, je med drugim dejala: »Hudo bo.«
Ne, mami ob vrnitvi domov nisem prinesla demence. Mamo sem že našla z njo. Kot knjižni molj sem se zakopala v domačo knjižnico in prebrala vse knjige o demenci. Med njimi me je navdušila knjiga Stari kralj v izgnanstvu (2012) avtorja Arna Geigerja.
***
V triletju, kar sem doma, je babnopoljski navček naznanil smrt bližnjih in daljnih sosedov, ki so svoj korak radi zaustavili pri mami. Če nič drugega, je pogovor stekel o čudnem vremenu ali pa o pomíjah za kokoši. V zgodnjih jutranjih urah sem pa tja slišim kikirikanje sosedovega petelina. Enkrat ali dvakrat na mesec nama kdo prinese škatlo domačih jajc. Dobili sva tudi dve gajbi babnopoljskega krompirja, nekaj zelenjave. Drvarnica je polna bukovih drv, kupila sem dober meter in pol cêra – hrastova polena z zelo hrapavo skorjo, ki bodo držala ogenj v Rihtarjevi kašči. V kaščo se bom v dolgih zimskih dneh in večerih lahko umaknila za uro ali dve in sprejela obiskovalce, ki bodo prišli v naš kraj.
Radovednim obiskovalcem bom pokazala kratek film o štirih letnih časih v Babnem Polju. Fotografije sem posnela na mojih dolgih sprehodih. Teh je v zadnjem času zaradi mamine zelo hitro napredujoče demence bore malo.
***
Knjig o demenci že dolgo ne prebiram več. Sedaj pišem svojo. Ujete, skoraj že zoglenele mamine spomine, zapisujem, snemam in fotografiram. Da. Tudi pokažem jih. Govorim o tem, kar mama še zmore. In govorim o tem, kar mama zaradi bolezni dela narobe.
***
Rihtarjeva domačija v Babnem Polju, kjer živim z mamo, je demenci prijazna točka.